to pa ni nč…

Dons me je frendica zbudila, češ greva mal ven, k je sonce pa to. Ok, se dvignem in se 15 min nism mogla odločit, kaj nej oblečem. Zmagajo črne hlače in črn pulover. Dan mine, ni se zgodil nč posebnega, zdle zvečer pa kr neki…čist me je zamoril. Sm pršla do dveh zaključkov: mogoče je kriva luna, ki je tm okrog polne, al pa so krive črne cunje.

Recimo, da luninga vpliva še nism začutla in to opcijo bom kr izklučla¹ , tko da mi ostanejo ‘oblačila’. Zanimivo je, da sem se sama par let oblačla striktno v črnino², zamorjena sem bla pa že itak po defaultu - darkerca pa to Pol sem pa neki časa kombinirala ktero-koli barvo z vsaj enim kosom črne garderobe, pa tud to je počas minil. Zadnje čase se mal izogibam črni, ker se mi zdi premonotona… Ampak nanesl je tko, da sem se temno oblekla, ker mam najtoplejše žametke pa pleten pulover take barve³. Toplo je res po telesu, duša ostane hladna Pretiravam, kot vedno, sam zihr je zdej laže dojet, kaj sploh hočem povedat.

Ker mi je pred kratkim umrl dedek, je bilo pričakovati, da se bo moja babi za eno leto odela v črnino. Navada, ki se ji na vasi ne da izogniti. Za moje pojme najslabši način prebolevanja. Ker, prvič, je neprestano oblečena totalno monotono, kako to vpliva, sem že zgorej probala opisat, in drugič, ker jo vsi (starejši predvsem) vedno vprašajo, kaj je blo, kdo je umrl,… in jo tako zmer znova spodbudijo, nej se spomn pa še mal požaluje… Mogoče sem mal pregrobo opisala, sam jst pač tko mislim. Sigurn je eno leto čiiist predolga doba, ampak slovensko podeželje več dá na tradicijo, kot na počutje. Je prbližn tko?

Da ne bom samo blatla črne, spodnji prizor definitivno zmaga:

…čez Coca-Colo ga preprosto ni. Ali pač…?

1. itak bi pa sama sebe zajebala, ker kao zagovarjam tezo o vplivu črnine na počutje [↩]
2. ja, puberteta [↩]
3. aja btw: to je slika 1 hehe [↩]

Niti nisem nek alpinizem fan, ampak ko sm pa tole vidla na Discovery-ju, me je pa not potegnl. Verjetn mal pripomore tud dejstvo, da prihajam iz Jezerskega, ki leži direkt pod Kamniško-Savinjskimi alpami in od koder prihaja verjetn vsem znana familija Karničar. Morm povedat, da nisem nikol razvila mnenja¹ o Davotu, ki je, kot gotovo veste, presmučal najvišje vrhove sedmih kontinentov, seveda tud Everest. Ne bi si mislla, ampak šele zarad serije Everest: Beyond the Limit, sem začela zlo spoštovat njega in pa tud vse ostale, ki so se lotil Everesta in Himalaje nasploh.

Že drugič v tem tednu sem pogledala isto epizodo, ki mi je dala kr mal mislt. Dva starejša možakarja, člana spremljane odprave sta ostala nekaj ur za drugima dvema članoma iste ekipe, saj sta mogla pod eno polico par ur čakat, ker se je neka turška alpinistka onesvestla in so jo mogl zapakirat v aki in spravt v bazo, in nista mogla mim. Pač ni blo prostora za srečanje. Jst niti pomislla ne bi na to, da lahko nastane ‘prometni zamašek’ na višini čez 8500m, ker je gor preveč ljudi Aja, največja fora je pa v tem, da je eden od njiju bajker, ki se je enkrat ponesreču z motorjem in ma precejšnjo količino železja v hrbtenici, drugi je 62-letnik, ki so mu 2 tedna pred odpravo odstranili rakavo ledvico; no, nihče ni pričakoval, da bosta pršla tko visoko. Naneslo je tko, da sta 100m pod vrhom dobila nasvet, da morta obrnit, drugače jima bo zmanjkal kisika, kar je seveda precej nevarna situacija. Predstavljejte si to: po 47 dneh, preživetih na poti na vrh, tako rekoč za mišji kurac stran od cilja, dobita najprej nasvet, ki preide v ukaz, da morata obrnit. Pomanjkanje kisika v možganih povzroči nerazsodnost, le-ta pomešana z utrujenostjo in željo po vrhu, ki je skorej za dotaknt se blizu, pa otroško trmo. In nista hotla obrnit, kljub temu, da se je eden že po vseh štirih plazu po pobočju in oslepel na eno oko, noga drugega pa je začela pomrzovat, kljub temu, da so se oglašal iz baznih taborov in ju nagovarjal nej pomislta na družine, prjatle,… in obrneta, sta trmarla naprej: pa vrh je pol ure stran, sej bom hodu po zdravi nogi itd. Tukej so se vmešal televizijci in naredl tko, da se je epizoda končala na vrhuncu. Bo treba počakat drug teden ²

Prav gotovo je na mestu vprašanje, kolk je v seriji sploh tiste čiste, ‘pure’ Everest izkušnje. No ja, glede na to, da je na projektu poleg 11 alpinistov, 3-eh profesionalnih gorskih vodnikov in 24 šerp delalo tudi 17 televizijcev, so moral dogajanje skorej 2-eh mescev spravt v šest enournih epizod. Tko, da so vrjetn prikazani samo vrhunci oz. zanimivejši trenutki, ne pa tud vsakodnevne tegobe - moje, totalno laično mišljenje.

Kdor nima pojma, kaj gledat in preveč časa - več kot svetujem ogled. Tud jst bom mal loadala pomoje…

1. vsaj ne o smučarskih dosežkih:) [↩]
2. Sem pa na Discovery page-u prebrala, da bajker ‘nastopa’ tud v drugi sezoni, kjer se na vrh poda nova ekipa, tko da se vrjetn obrneta oz. preživita [↩]

Včeri sem neki gledala odzive tamalih najstnic na koncert Tokio Hotel v Ljubljani¹. Padla sem na en forum, ker sem komej zastopla, kaj so deklce hotle povedat. Dons sem hotla to paste-at sem gor pa nisem našla tega foruma več, ker sem ga v bistvu niti ni dal iskat med poplavo TH forumov. Pa sem našla podobnega, mal prebrala in umrla od smeha - Bill in Tom sta fulllllll povezana; Tom je ZAČUTU, ko je alergika Billa pičla čebela in je mogu v bolnico; kjut, sweeeeet, kolk sta povezana, kolk lepo, jokjok… (približno citiranje) -, mim tele objave pa nisem mogla:

Emo* jst.ne.razumem.folka.eemo.ne.morš.postat.to.je.u.teb.! eni.se.pać.emo.že.rudimo. ne.morš.neki.bit.će.to.sploh.niz. Pomoie.d.je.to.sam.vaša.ena.muha. nuem.lei.će.poslušaš.emo.muzko. & maš emo stil. će nisi Emo.! chau. emo is the bezt. rada vs maam. <33

Kaj je to? Kakšen nov način pisanja, to js komi znam prebrat… Že js pišem čist preveč ‘odmaknjen od slovnce’, sam v primerjavi s tole deklco sem pa Toporišič Pika za vsako besedo, mehki č, i namesto j-ja,… Svašta.

A sem res tolk zadi ostala pa je to neki normalnga, al kako? Sicer sem to tud pokazala frendu, ki je mal starejši najstnik in je bil isto presenečen kt js, ampak dobr, mi smo iz vasi heh. Je to način pisanja ljubljanskih emo-tov?? Mislim, da ne, ker mam sorodnico iz podeželja, ki na msn-ju piše na isti/podoben način. Jojj, bolj ko premišljujem, bolj se zapletam.

Vse skupej skoz bolj spominja na generacijo naših dedkov in babic, ki tko nerazumljeno ne štekajo sodobne tehnike (mobiteli, računalniki,…).² Spomnim se, ko smo v 5. razredu osnovne šole pri informatiki delal na sanja-se-mi-ne-več-katerih windows-ih, ko si z ukazom ‘cd win’ šele prišel do osnovnega menija windows-ev. Zdj otroci v 5. razredu OŠ… Pojma nimam, kaj vse obvladajo

Pomoje sem js res v nehvaležni med-generaciji: DOS-a ne obladam, ker sem ga zamudila, telim sodobnim portalom pa tud ne morem več sledit, ker jih je preprosto preveč. Poleg tega pavziram, nimam direktnega stika z aktualnim, vsaj kar se tehnike tiče. Seveda govorim o pogovorih v razredu, ko so nam sošolci dajali napotke, kako priti na določen #kanal na mIRC-u… sej res - a irc sploh še obstaja?

Mal sem zašla hehe. Ko bom stara, bi bla rada kt 95-letna gospa na sliki.

1. Ja, spet TH [↩]
2. Čeprov morm priznat, da se jih dá z mal volje naučit pošiljat nam-najbl-preproste sms-e; vsaj pri meni je tko [↩]

Za Miklavža sem letos dobila tud fige…

Dve pakiranji, dva datuma izdelave in dva roka uporabe¹. Desne fige sem dobila mal prej in, ker fige niso prov pogosto na mojem jedilniku in ne obvladam optimalnga izgleda le-njih, sem si rekla: bodo pa že ok, če so uradno dobre do konca leta. In jih skorej odprla Ampak jih nisem hehe. Potem sem dobila nov paketek fig, ki je na (prečudovito edit-ani) sliki na levi strani. Uoo, kakšna razlika. Dons sem se mal poglobila v tele fige, jih poslikala, jutr grejo desne v smeti.

Hočem povedat, da se mi je ob telih figah sprožu en spomin na mišljenje nekaterih ljudi: da se nakvarjene jedi prej poje kot pa še sveže, češ, ne bomo stran metal še dobre hrane. Mine čas prebavljanja ter podobnih potrebnih stvari in, ko se spravijo na prej-svežo jed, je ta spet ne-več-sveža. In tko naprej. Začaran krog.² Po tej logiki so fige desno še par dni dobre in jih je treba pojest. Sam, če tole počvakam, bo pa cela jeba…

1. ki sem ju označla [↩]
2. Dober primer sta kruh in banane - lastne izkušnje heh [↩]

Letos me je prjel že kkšn teden pred pogubnimi prazniki - vsaj kar se prenažiranja tiče. Ma to skoz neki paše, trebuh pa raste.¹ In s tem, ko mi zapaše čvaknt kej, sama sebe oz. svojo vest prov pošteno okrcam, češ ‘kva se pa ti oglašaš’ pa brez slabe vesti pač pol to do konca pojem. Začel se je pa seveda s torto, ki sem jo omenla v prejšnjem postu. Nanesl je, da sem bla sama doma, torta se pa pokvar….in jo je treba pojest. Valda, sej smo Gorenjci, namo stran metal.² In sem jo zdle trikrat pred spanjem tko za brezveze, brez da bi bla lačna, poslastila. Da ne omenjam Miklavževih piškotov, čokoladk, bonbonov,… Zvečer mi fulll paše jest. Sj kdo bi se pa uprl takim zadevam:

Mnjammm…še do januarja pomoje, pol k bo pa konc praznikov, bo pa kej na žlico zapasal (ričet, ajmoht,…), mogoče se mi bo clo dal kkšn tak prigrizek narest:

Do takrat pa DOBER TEK VSEM V FAZI DEBELJENJA!

1. Jst mam namreč tisto najzooprnejšo možno postavo, kt narobe obrnjen trikotnik al kako nej bolj opišem - zgorej ful, nogice tenke; kaj češ, to je v rodu [↩]
2. sj sem dobla ’sam’ četrtino, ne cele torte btw [↩]

Pred parimi dnevi sem s frendi naredila mal zakasnelo žurko za rojstni dan oz. rojstne dneve. O tem al je žurka uspela, kdaj drugič, recimo samo, da sem že bla kdaj na kkšnem boljšem ‘eventu’ Doživela sem pa prov ql presenečenje, ko sta frendica in njen brat prnesla darilo za vse ’slavljence’. Najprej nam ni blo jasn, kaj nej bi se nahajal v škatli, dokler ni nekdo za foro obrnu to škatlo pa sta oba zelo hitro odreagirala hehe. In notr je bla torta:

Men je tko lepa. Res so prezgodej minil časi, ko smo za vsak rojstni dan dobl torto, s svečkami pa napisom Pa z unimi sladkimi, ogabnimi rožicami, ki so tko lepo pasale na torto. Spomnm se tud, da so me in mojga brata vsak rojstni dan slikal s torto:

Sweet old times Aja, še opomba na naslov¹

1. Ni ga tiča čez prašiča, je tukej mišljen; nisem človek, ki so mu mesna/tortna poželenja bolj pri srcu kot mesena [↩]

Pred pol ure sem slikala tole skozi okno. Mislim, da letos že ene tretjič pada sneg, seveda to sezono. Ker smo na 900 mnm, nimam pojma, kaj se dogaja po Sloveniji - povsod sneži?

Nisem hotla dons nič napisat, ampak tale clip je predober, da bi ostal v mojem inboxu¹.

1. kdor ga še ni videl [↩]

Pa me je spet v svoje kremplje dobil virusek, ki smo mu družinsko podlegl. Zanimivo - nalezli smo se od očkota, ki je meu problem z izločanjem spodej, babica zgorej in spodej, jaz pa sem čez par dni začela jamrat, da me boli trebuh. In res sem mislla, da je vsa stvar posledica prejšnjega večera, ko se je, sicer res precej malo, popivalo. Proti večeru sem že dobila občutek, da mogoče le ni tko preprosto - po glavi mi je non-stop odmeval stavek: My Troops are fighting. Sem pač mislla, da je moj organizem močnejši od virusa in da se moja vojska (uspešno) zoperstavlja virusni vojski v bitki nekje pri mojem želodcu. V pondeljk sem dojela, da ni tko nedolžn, sej sem na poti na wc obležala na tleh, ker nisem bla zmožna naredit koraka več. Uff, težki trenutki ja. No, da ne bom samo pojamravala, bom rajš na hitro povzela: zadeva je minila v enem dnevu, 5 kozličev je blo, čez par dni pa sem bla spet ql.

Sem slišala, da je bla cela epidemija, sploh v Radovljiškem in Tržiškem okolišu - kkšne izkušnje??

Nekej pa ne vem, al je čista filmska izmišljotina al je kej na tem: je že kdo kdaj opazu, da se v filmih po slabih novicah al pa tko iznenada zmer bruhne čist bele barve - odkod to? Vsi pijejo mlečne zadeve, riž, kkšn gres, jogurt…? Ko si tkole bolan, pridejo ven mal bolj “pisane” barve; nedavne izkušnje

Čist po naključju sem dons na HBO Adria naletela na film Hostel in si ga pogledala. Na začetku je blo fajn, čist u izi en teeny ameriški film, kjer dva poba pristaneta v Evropi, žurat pa to, kar jima seveda uspeva, podreta dve Z-Evropejki blablabla… nakar njun frend izgine brez pozdrava pa se začne. Zvečer tisti Z-Evropejki oba omamita, eden gre nazaj v hostel, kjer ga počepijo, eden omaga v gostilnici. No, tapruga ornk zmučjo, sploh una scena s prerezanima ahilovima tetivama mi je bla težko prebavljiva, na koncu ga ni več med živimi. Drugi pa šele začenja kalvarijo - sj kdor si je pogledov film, ve kaj mislm Lahko rečem samo: SICK! Sej sem slišala, da je precej krvav, sam nisem si pa mislla, da bo na tak način - da bo treba punci oko odrezat s škarjami pa to…vsi tisti odrezani prstki….bljahh, nisem mogla gledat. Ko je bla pa v igri motorka, pa nisem mogla kej, da se nisem nasmejala, ker sem se spomnla na mail, ki sem ga dobla včerej:

Je pa zanimivo, da sem včerej tud pogledala en film na HBO Comedy, in sicer Careless, v katerem se pa cela zgodba vrti okrog odrezanga prsta. Tako neumesn film, da je že prov zabaven, čeprov js niti ne maram komedij take sorte.

Prejšni teden sem pa gledala kmetijo na Pop tv-ju¹ in si je ena odrezala konico prsta pa sem na netu najdla eno super nazorno sliko:

Ne vem, tolk odrezanih prstov v enem tednu, to je gotov kkšno svarilo…

1. odkar smo dobl Pop in Kanal A, pogledam vse pizdarije, ki se vrtijo gor [↩]